Bilo je tam okoli 2. razreda osnovne šole, ko sem se prvič zatekla v svet domišljije po pomoč. Kadar so se vrstniki norčevali iz mene, sem pobegnila na samo in sanjarila, da sem velik, močen črn panter. V rahlem drncu sem tekla po mestu, dokler jih nisem našla. Seveda sem jih kot panter iskala, le kateri panter se spozna na razpored ulic? Ko sem jih našla, sem jih neusmiljeno trgala na koščke. Ob tem se je ponavadi slika v mislih spremenila, ne da bi opazila kdaj. Vem le, da sem potem opazovala črnega panterja, ki deli pravičnost in iztreblja zlobo. Kremplji niso bili več moji, prav tako ubijalski pogled.

Ob takem sanjarjenju sem začutila olajšanje, zdelo se mi je, da sem se postavila zase, čeprav se v resnici nisem. Ne še takrat. Tako sem le sproščala svojo jezo.

Ko sem se končno postavila zase, tega dobrega, starega črnega panterja, ki je vedno ubil le hudobne, nisem več potrebovala. Ostal je le spomin nanj, na njegovo močno telo z dolgim repom in toplo sapo.